碱水是什么
| Iz ?ivljenja - Slike Vek. Poto?nik |
| |||||||||
Uvod.
[uredi]?Brrr!... Tako gnjezdo!?
Stegnil sem se, da je divan nevoljno zahr??al, in zazdehal sem — nepristranski in brez vseh pesni?kih figur povedano — tako nevarno, da se je poleg mene sede?i prijatelj Ivan bojazljivo odmaknil.
?Edino ta drobna stvarica ?e me kratko?asi. — — Ko bi n j e ne imel ! . . . Niti misliti si ne morem, kaj bi bilo z menoj, ko bi ne bilo nje. Kako je tanka, vitka, ne?na ! Le ona ?e mi je ostala zvesta v tem pustem, dolgo?asnem mestu; saj pravim, da je dobro, ?e ima ?lovek kako vi?o, zvesto prijateljico — ali kako bi ?e rekel ?prijateljico?, ki ga kratko?asi, tola?i, mu preganja zlo voljo in muhe. — To ti je slast, ko jo rahlo dr?e pribli?am k ustom ter —?
Ivan je spremljal moj monolog z rahlim smehom; smejal se me nikdar ni mnogo, smejal se samo v najve?ji sili — n. pr. pri ?Lumpacijusu Vagabundusu?. Ne vem ve?, kje je izrekel citat, menda v Knjigarni, da je nesposoben smeha. In da bi kdo Ivanu citat o?ital, ne bi vedel dne, ne, tega bi ne strpel.
Z desno sem vrtel li?no zavitko, z levico pa za?el butati ob steno, kakor da bi jo hotel podréti.
Iz sobe mojega soseda, kroja?a Slemenika, pa se je sli?alo nevoljno godranjanje in pretrgani stavki.
?Danes se ga je zopet navlekel — — sodrga ! — — umazana. — Kaj li ho?e, da tako buta ! — — Ob pamet ! — Reza, sli?i? ? Ali je to ropotanje — za-te, kaaaj? — — ?
Nehal sem, ker sta se mi usmilila kroja? in pa moja roka.
Beli kolobar?ki dima so se poigravali nad mojo glavo, se raztrgavali, zdru?evali, vzdigovali in polagoma razpr?ili.
?Ne vem, ?e se Djiogenu v onem glasovitem sodu ni godilo bolje. In ti se ni? ne dolgo?asi??? sem vpra?al Ivana.
?Jaz? Kaj ?e! Saj ve?, da nimam ?asa za dolgo?asenje! . . .?
?Tako ?ivljenje ! Ne, takega mesta pa ?e zlepa nisem videl; povsod je vsaj nekaj gibanja, tu pa je vse zaspano, mrtvo.?
?Seveda — zaspano, mrtvo . . . In zakaj? Zato, ker si tudi ti zaspán, mrtev, ker ni? ne gleda?, opazuje?,? je ugovarjal Ivan.
?Kaj naj gledam, opazujem, za Boga ! Razcapane de?ke po ulicah, dolgo?asne mestne obraze, kuharice, dekle, pijance, delavce ? . . .?
?Da, da. — Vse te in pa ?e mnogo drugega. Odpri o?i, in videl bo?, da ti nudi ?ivljenje, ?eravno se ti zdi vsakdanje, jednoli?no, marsikaj zanimivega. Stori to in ne bo? ve? to?il o dolgem ?asu, pustem gnjezdu.?
Zdelo se mi je, da ima Ivan prav.
Ubogal sem ga.
In ni mi ?al.
Spoznal sem, da je ?love?ko ?ivljenje, ?eravno ?e tako staro, vendar le vedno novo, da ponuja priznemu opazovalcu zmiraj kaj zanimivega.
In glejte smolo ! . . .
Neko de?evno jutro mi pride na misel, kaj ko bi te-le re?i napisal na lep papir ter jih poslal v svet . . . Saj marsikdo nima ?asa, ali pa no?e sam gledati okoli sebe iz — raznih vzrokov.
Potegnil sem odejo ?ez glavo.
De?evne kaplje so se razbijale ob ?ipah, iz ulice se je sli?alo jednakomerno pljuskanje de?ja.
Sklep je bil storjen.
Kdo bi mi vzel za zlo?e bi, — ko ?e Kri?nikom vsak pi?e! Ze brüve (listek) vsak ?u?mar daje med ljudi, da povem, v miru — vse ?e slepári in vsakdo z dolg?asom se je boji in trudi. Ledino oré na?e ne?nej?e. Se ?e silim z objavo listka iz gnjezda...
Na peronu.
[uredi]?Fiiiit ! . . .?
Ro?ljanje ?eleznih verig, ropot koles, nepretrgano, jednakomerno zvonenje kolodvorskih zvoncev, ki je naznanjalo prihod vlaka, se je me?alo s krikom, glasnim govorjenjem, smehom prihajajo?ih in odhajajo?ih potnikov.
Gledal in bral sem plakate, ki so v bombasti?nih besedah vabili v kopali??a, hvalili krasoto pogorskih krajev, oznanjavali najbolj?e hotele v Gradcu, na Dunaju.
?Deset minut, deset minut !? je hre??e?e klical debeli sprevodnik.
?e deset minut!
In znovu sem za?el ?itati naznanilo planinskega dru?tva, ki je v izbranih, pesni?kih besedah slavil lepo lego novega hotela, udobnost, kojo ponuja utrujenemu turistu no?iva na planinah blizu ve?nega snega.
?Gospica, milostiva ! . . .? sem sli?al za seboj.
?Ne nadlegujte me vedno, saj vidite, da ste mi sitni — —?
?Hm, in vendar, kaj ho?ete . . .?
Govorila sta nem?ki; on nekako nosljajo?e, ona z dunajskim naglasom.
Bila je krasna.
Njene velike, ?rne o?i so gledale brezupno, njena hoja je bila nekako boje?a.
?Ne otegujte se mi, gospica; saj vidite, da skrbim prav po o?etovsko za vas.?
?Po o?etovsko!? je dejala s pikrim, ironiskim naglasom.
?A? Vi se bojite, da bi — da bi...?
?Da — brez zamere, gospica — da, nekoliko sem nezaupljiv, pa prosim, brez zamere . . .?
In ona je se nasmejala, ?udno, grozno. V tem smehu je bil ves njen obup, vse njeno zlo.
?Brez strahu, gospod Sch?nheim; toda ne usiljujte mi s svojo uljudnostjo, s svojo ?o?etovsko? skrbjo, ki mi postaja tako slabo.?
?Pa vendar, nekoliko bolj prijazno lice mi poka?ite; saj veste, da sem vas re?il gladu, da sem vas re?il iz predmetnega blata, mo?virja . . .?
?Iz blata, mo?virja . . .? je mehanski ponovila. ?Re?il gladu — —?
Zopet se je igral na njenih ustih piker smeh. Opazila sta, da poslu?am.
?Odhod, odhod !... Vstopite, hitro, brzo ..?, so kri?ali sprevodniki ter loputali z durmi vozov.
?Prosim, gospica,? je dejal svojej spremljevalki.
?Le brez skrbij, gospod Sch?nheim; ni? se ne bojte policije ; saj grem — radovoljno.?
Zadnjo besedo je posebno naglasila, kakor da bi hotela samo sebe prepri?ati.
In ?la je za njim.
V meni pa je vrelo . . . Najraje bi poklical stra?nika; toda ona gre — radovoljno.
?Nazaj ne morem,? je ?iknila stopiv?a v voz. ??rtev — modernega veka! . . .?
Za zasluge.
[uredi]?O?e na?, kateri si v nebesih . . . Zlata gospa, glejte me, ubogega reve?a!? posve?eno in pobo?no je molil starec sem v vojski desnico dr?e? in le tem nam...
Bera? je globoko vzdihnil.
Po cesti so se sprehajali me??ani, dame v ?umlja?ih krilih, koketne gospice, ?astniki.
V pretrganih stavkih je molil bera? brez desnice Gospodovo molitev ter prosil majhnega daru. Ve?ina ga ni pogledala, le tu pa tam je vrgel kdo kak nov?i? v njegov klobuk.
Saj ?lovek reve?ino tako nerad gleda!
?Bog vam povrni stotero, zlata, dobrotljiva gospa, molil bom za vas?, se je zahvaljeval.
??e??ena si Marija, milosti polna...?
?Na prsih so se mu svetile tri svetinje, dobil jih je kot nagrado za — izgubljeno desnico.
?— — mati Bo?ja, prosi za nas gre?nike... Gospod, tudi jaz sem bil vojak, vrl, hraber vojak...?
Visoki ?astnik, katerega prsi je krasilo ve? svetinj, je vrgel v bera?ev klobuk belo petico ter se menda zadovoljen s svojo dobrotljivostjo — nasmehnil in uljudno prikimal.
?Dober gospod!...? je mrmral bera?. ?Sre?en, da ni izgubil zdravih udov... Bog mu povrni — Koliko krasnih svetinj mu je naklonil cesar za zasluge, hrabrost...?
Siromak pa? ni vedel, da je oni gospod ?lan veljavne in vplivne — grofovske obitelji.
```txt LISTEK.
Iz ?ivljenja. (Slike. Pi?e Vek. Poto?nik.) (Dalje.)
3. Gori! . . .
?uj!
Plat zvona bije . . .
?Gori, gori — —?, se sli?i skozi mirne ulice. Za?ne se tekanje, vrvenje, vpitje, vpra?evanje.
?Je-li ogenj v mestu, zunaj? . . .?
?Zunaj, 15 minut od mesta, na Roci?i — —?
Marsikateremu je odleglo. Da le ni v mestu! To bi bil strah, ko bi zgrabil divji element v mestu svojo ?rtev. Toda, hvala Bogu, zunaj gori.
?Bah, kaka lesena koda? ;? je zasopano zamrmral mesar Vrti? ter za seboj zaprl hi?na vrata.
Nebo je bilo posuto z ne?tevilnimi zvezdami, luna se je smehljala, kakor bi se hotela rogati onim ljudem tam, ki se bore z razdevjo?im elementom.
Nesre?na mati je vila roke, klicala na pomo?, o?e si je v obupu rval lase, deca je kri?ala, ?rtev mukala, krulila, divje cvilila.
Tramovi so pokali, ogenj je prasketal ter razsvetljeval z groznim sijem okolico in nebo.
Sosedje in po?arniki iz mesta so se trudili, da bi pogasili, toda zamanj.
?Krasni prizor !? je vzkliknil graj??ak Werther, stoje? na hribu blizu mesta. ?Prijatelj, za kaj takega se izpla?a zapustiti toplo posteljo . . .?
Dim se je vzdigoval liki visok stolp proti nebu, iskre so se poigravale nad groznim plamenom.
?Gotovo si je za?gal sam . . . Kaj pa misli? ti, Adolf? — Poznati jih mora?, to sodrgo! Toda, podjiva!?
Obrnila sta se proti mestu.
Glasno sta se smejala med ?ivahnim pogovorom.
Tam doli pa je v obupu jokala nesre?na dru?ina . . .
V parku.
[uredi]Otro?ko igri??e.
Inozemske cvetice napajajo zrak z ljubkim vonjem, zeleno listje ko?atih bukev, lip, hrastov ?umlja ter ?epeta skrivnostno, tiho, kakor bi si ne upalo motiti skakljao?ih, veselè?ih se otrok.
Kako jih je veselo gledati, te kratkokrile pun?ice in rde?eli?ne de?ke!
Tam potakata bratec in sestrica velik kolobar, drvita za njim ter se razposajeno smejita, ?e kakernemu padé v plitvi jarek ali pa tri v kolo kake oli drevo; tam zopet bledo lipo pa vi?je ?telo me?e ?ogo v zrak ter jo zopet lovi. Ona majhna deklica pa pestiuje svojo pun?ko ter ji daje jesti in kima, kakor bi se z njo pomenila.
?Dedek, dedek!? tako je klicala ?idvanen Dolfek. ?Daj, utrgaj mi to-le ro?o! Kako je lepa, dedek! Ne??
?Tega pa ne, ljube?ek, Bog ne daj!?
Dolfekov obraz je postal ?alosten.
?In ravno poprej si mi pravil, kako me ima? rad . . .?
?Saj te imam, pojdi no sem!?
Starec je pritisnil svojega ljubl?ka k sebi.
?Zdaj pa le teci za onimi, da da se ne spotakne? ob kamen — — —?
Gledal je deco ter se ? njo veselil. Srce se mu je kopalo v radosti, ko je opazoval to mlado, brezskrbno, nedol?no ?ivljenje, vsegá se je ?util premlajenega; tudi on bi potekel za vrte?im se kolobarjem, ko bi le mogel . . .
Ve?erno solnce se je svetlikalo v val?kih majhnega ribnika ter po?iljalo zadnje pozdrave na zemljo.
Od desne je prikorakal elegantno oble?en gospod oto?nega obraza.
Vstavil se je.
O?ési ste mu nemirno gledali zdaj to zdaj ono, bledo lice je kazalo, da ni sre?en. Z drobno palico je za?el brskati po pesku ter opazovati deco — — —
Vzbuljali so se mu spomini. — Tudi on je bil nekdaj takov, sre?en, brez skrbij, nedol?en . . . Da, to je bilo nekdaj, ko ?e ni poznal sveta . . . In zdaj? — — Zdaj? . . . Kje je zdaj ono nekdanje veselje otro?kih let, ono mirno, brezstra?no ?ivljenje? . . . Izgubil je vse, vero v vse, svet, vse, vse . . .
?Bah, neumnost!? je govoril polglasno. ?Saj postane? tudi ti taki . . .?
Zopet v doma?i cerkvi...
[uredi]Orglje so zabu?ale sve?ano, veli?astno; grome?i, visoki, tu?ni in nekako v vi?ave hrepene?i glasovi so se me?ali v prijetni harmoniji.
Nebroj brle?ih sve? je trepetalo ob stenah, na lesen?ih in oltarjih.
?arki jutranjega solnca so barvali stene, lome?i se v velikih ?ipah gotskih okenj, s krasnimi bojami mavrice, zdaj pa zdaj so se prikradli tudi do oltarja, kjer je mladi sve?enik opravljal skrivnostno daritev.
Stre?nik je pozvonkljal.
Vsa mno?ica je pokleknila.
Sli?ali so se vzdihi, poluglasno ponavljanje Gospodove molitve, ka?ljanje, te?ko hropenje starcev... Sem od oltarja pa se je ?ula nerazlo?no sve?eni?ka molitev.
V zadnji stranski ladiji je stal gospod Vrtovnik.
Gledal je topo pred se.
Razne misli so se rojile v glavi ter izpodbijale druga drugo. Dvajset let... Koliko se je izpremenilo v tem ?asu, kar ga ni bilo v doma?em kraju! — Sami nepoznani obrazi...
Stari?i so mu umrli. — — Vse mu je tuje, vse... In vendar! Ali to niso tisti veli?astni glasovi, ki jih je kot de?ek tako rad poslu?al? — Pa?, pa?! In to petje? Ba? kakor nekdaj... Spominja se, kako je veselej bil vesel, ko je mogel v cerkev, ko je poslu?al orglje, petje, ob?udoval gore?e sve?e, slike, z zlatom obsité prte; vse to ga je veselo tako ganilo, da je v?ile svoje vsi razposajenji, de?ki mladosti sklenil roke ter molil... Dvajset let ni bil doma! Zopet je v cerkvi, v doma?i cerkvi...
Ozrl se je okolu sebe, videl je ljudstvo v molitev vtopljeno, i??o?e tola?be in pomo?i pri Njem.
In on?
Tudi on bi potreboval tola?be, pomo?i... Ali jo naj pri?akuje od zgoraj? — Svet mu je vzel vero, izruval mu jo iz srca ono drevesce, koje je gojila tako skrbno njegova mati. — — Mati! . . . Mati! . . .
?Domine — — —? se je sli?alo izpred oltarja.
Stre?nik je pozvonil.
Gospod Vrtovnik se je globoko priklonil ter trkal na prsi:
?— — non sum dignus — — nisiem vreden — —? je zamolklo mrmral. Zdelo se mu je, kakor bi vival kdo hladilen balzam v njegovo bolno, trepe?o du?o.
Zidar.
[uredi]Razkril je majhen lonec ter naglo vzel ?lico iz ?epa.
Kako mu je teknila gorka juha!...
Slastno se je obliznil; juha se mu je zdela prav mastna, izvrstna.
Sedel je na neobtesanem brunu.
?In ?e ko??ek mesa je na?el v loncu! —? Obrnil se je v ono stran, kjer je stala njegova ?ena ter ?akala, da bi odnesla lonec domov; pogledal pa jo je tako hvale?no, ljubeznjivo... ?Ta dobra ?ena! Sama si prihrguje... In danes — dobil je celo meso!?
Ljudje so hodili mimo njega; a on se ni zmenil za nje, ampak s slastjo glodal kost.
Sre?en mo?, ki nosi zadovoljnost v srcu in ga ne moti izobilje mogotcev v njegovi preprosti skromnosti!
?Danes, v delavnik pa — meso!...
Sre?en si, ogoreli zidar, tam na brunu, sre?en, da ti ne pride na misel, da ?e v onih le-hi?ah me?e pe?enka — pi??ek, med tem ko ti gloda? kost, sre?en si, da si zadovoljen z gorko juho...?
Pred volitvijo.
[uredi]?No, o?ka, kako pa je kaj z vami ?? je vpra?al trebu?ni odvetnik dr. Hauser kmeta iz Podlip.
Kmet je vzel ?irokora?nji, kosmati, precej oguljeni klobuk raz glave ter ga v roki vrtèl; malo je poka?ljal, pogladil lase...
?Kako bo... Slabo, slabo — —?
?No, seveda; pa tako slabo ?e vendar ni, kaj ? —?
Dr. Hauser se je s celim obrazom smejal in se delal prijaznega, sladkega.
?No, kaj pa vi; sajste z nami, ne ??
?Kaj... kje? Ne zamerite, gospod...?
?Pri volitvah — —?
?Ahaaaa ;? se je za?udil podlipski kmet.
?Ne, o?ka ??
?Seveda, gospod ; toda — brez zamere; saj rad bi — toda, je pa? ?e tako. — Zdi se mi, da ?e bi volil vas, bi k o... brez mere? — —?
Gospod odvetnik ga je potrkál po rami, kmetu je bilo mu?no. Dobro mu je sicer dela prijaznost, toda obljubiti... Kaj pa bo rekel sin, ki v mestu ?tudira, kaj gospod ?upnik, kako ga bodo gledali sosedje!
?O?ka, premislite, da ?e z ra?uni nisva na ?istem;? je dejal odvetnik s ?udnim naglasom ter od?el svest si zmage.
Kmet pa je gledal ?alostno za njim...
?Pri Bo?tjanu?.
[uredi]?e pa d'narcev nima, pa stori, kakor mi... z glav'co dol' pokima...
Zopet in zopet se je sli?al isti refren z majhnimi variacijami iz zakajene, zaduhle pivnice ?pri Bo?tjanu?. Visok, nekoliko hripav tenor je preka?al druge zamolkle debele glasove.
Kr?mar Jurij si je zadovoljno gladil obriti obraz.
?Jurij, ?e enega !?
?Meni tudi . . .?
?Kaj bi to ! Saj samo enkrat ?ivimo... Kdo bi se dr?al kot kisla Minka! Ampak, Jurij, tvoje vino ni brez vsega, no, pa ?e meni prinese? ; je nekaj krepkih rde?ih suhi potre??ek.?
Gosti oblaki dima so se podili po sobi ter iskali izhoda iz tesne kletke, muhe so bren?ale ter se zaganjale v ?ipe.
?— z glav’co dol’ pokima...? so peli s pojema?im glasom.
Mo?je so pili in pili, a kr?mar Jurij je pridno tekal z velikim vr?em v klet in ni se ni? utrudil.
?Delamo ter delamo in delamo ; a da bi si ni?esar ne privo??ili, to bi bil zlomèk... kaj ?? se je oglasil zidar Klemen?ek s svojo pivsko filozofijo. ?Poginiti bi moral, poginiti!... ko bi se vsaj v?asih malo ne pokrep?al — — pogini-ni-ti... Toda, tega no?em. Kaj pa bo za?ela ?ena, kaj deca? V?asih si ga moram privo??iti kupico, samo zaradi ?ene in dece, da ostanem zdrav in ?il ter da morem za nje delati, skrbeti...?
In nagni je trudno, te?ko glavo ter v par trenutkih glasno zasmr?al.
Vino ga je premagalo.
Kdo bi mu zameril ; zaj je vse to za ?eno, za deco...
Novi pisar.
[uredi]Pisarni?ka ura je enakomerno tiktakala.
Bilo je soparno.
?No, gospod Rudolf, kako vam prija to ?ivljenje?? je vpra?al ?ef svojega novega pisarja.
?Hvala, gospod doktor! Prav prijetno...?
In zopet je zdr?alo pero novega pisarja po beli poli. Prepisaval je mehanski brez misli nekaj dolgo?asno kupljeno pogodbo.
Prav prijetno!... Ironija! Tu naj sedi na ve?no, naj prepisuje liki mrtva ma?ina... Prav prijetno! Toda, kaj naj stori! O?e mu je umrl, mati, siva starka, je brez pomo?i, kruha... Zasedel je o?etovo mesto...
?U?i se, dragi sinko, da ne bo? ve?en su?enj drugih, kakor jaz, u?i se;? ga je ve?krat kot gimnazijca opominjal skrbni o?e; in u?il se je pridno, vztrajno. Sklenil je star?e na stara leta od?kodovati za njih trud, skrb; v domi?ljiji si je ?e slikal neodvisno, prosto ?ivljenje.
Toda umrl mu je o?e...
In zdaj je tu na njegovem mestu.
?Le ne prenaglo, Rudolf ;? se je oglasil ?ez kake pol ure gospod ?ef. ?Bolje po?asi, pa dobro... Nekaj ?e vam imam koj v za?etku polo?iti na srce; upam, da mi vas v tem oziru ne bo treba opominjati ter da se bodete dr?ali zgleda svojega o?eta. — — Veste, pisarni?ka lita so nevtralna; saj me umete... Neljubo bi mi bilo, ?e bi izvedel, da se ?tejete tudi vi med one hujska?e, rogovilce — —?
Gospod ?ef se je razgrel.
?No, gotovo veste, kaj mislim.?
?Vem, gospod doktor...?
?To je torej! Naj toraj postane izdajica, malome??ak, naj zataji ali hinavsko prikriva svoje prepri?anje? Ideali, mladostni ideali, kje ste?
Toda ostati mora, mora...
Krok.
[uredi]?Prav cifrasto se zahvaljujem, gospoda moja, za ?ast in zaupanje, koje ste mi izkazali s tem, da ste me izvolili za predsednika slavnemu omizju. Nimam sicer toliko samozavesti, da bi si domi?ljavel, da sem to izredno ?ast zaslu?il — —?.
?— Zaslu?il! — —?
?Da, da!?
?— toda, ker je ?e tako, gospoda, vas zagotavljam, da se bom trudil po svojih skromnih mo?éh izvr?evati te?avno nalogo ?astno in dostojno dr?é? se strogo kri?evá?kih statutov, one svete tradicije, ki nam je ostala izza starih Slovanov...?
??ivio predsednik!?
??ivio! Na zdar!?
?Slava!?
Polagoma se je navdu?eni hrup polegel. Predsednik pa je nadaljeval svoj govor ter slikal v vzne?enih, ble??e?ih besedah one zlate ?ase stare Jugoslavije, idealno pobratimstvo, slovan?ko gostoljubnost, veseli jugoslovanski zna?aj.
?Gospoda!? je nadaljeval,
?gospoda moja, ponosni smemo biti, da nam je ostala ta starodavna tradicija... Toda naj kon?am. Ker pa, kakor je umiljivo, sam tej veliki nalogi nisem nikakor kos, izvolim si pomo?nike...?
In gospod predsednik si je izvolil razne ?initelje, fi?ku?a, vunbacitelja, kantu?ministra, klobasarja itd., vse, kakor velevajo stari kri?evá?ki statuti, prav kakor je bila navada pri — starih Slovanih!!
Vsi so se cifrasto — menda je ta adjektiv tudi pristno-jugoslovanskega izvira — zahvalili za podeljeno jim ?ast.
??a?e naj se napolnijo!?
??a?e naj se napolnijo!? je ponovil podpredsednik ob drugem koncu mize.
?Vesoljni eks!?
V trenutku so zaropotale prazne ?a?e na mizo. Predsedniku je prijala stroga disciplina, zato je dovoljil pu?iti.
?Vrag, danes bi me v gr??ini skoro zgrabil!? se je jezil ?esto?olec Vrta?nik.
?Vrta?nik se kaznuje s kravjim po?irkom!? je zakazal imperatorski glas predsednika, ko je obsojenec ?e izpraznil ?a?o do dna, pravo po jugoslovansko.
??ivio Vrta?nik!?
?Bravo!?
?Ti si pa mo?, ti —?
?Mir, gospoda, mir,? je kri?al predsednik.
?Klobasar ima besedo... Pet krokarskih minut mu dovoljujem za premislek. Za ta ?as pa proglasim republiko.?
Mladi pivci so izkoristili po svoje prostost republike, najve? jih je pridno praznilo ?a?e; drugi so se sukali okolu nem?ke natakarice, neznane? se za stare slovanske tradicije.
?Na prostore!? je zavrnil predsednik, in klobasar Ivani? se je vzdignil ter pregledal svoj avditorij.
?Gospoda,? je za?el Ivani?, ?neki blebetavi zgodovinar je iztaknil v starih pergamenih, da se tudi oni Diogen, ki je navadno zajemal s ple?ko vodo iz potoka, ni branil — druge pija?e, ?e ga namre? ni nih?e videl; tudi ?irokoustni Demosten se je baje, ko je s prvim oratorskim poskusom slavno propal, tako nalevkel plzenskega, da je imel dva dni ma?ka in da v tem stanu ni ni? ?util groznega izbruha Vezuvovega, kakor trdi znani la?ki historik Ulrici; o Sokratu vam je znano, gospoda, da je bil pohajkoval prve vrste, da je iztaknil vse atenske beznice in tam prodajal svoje misli — skratka, da si je zaslu?il kak po?irek... — — Od ?esa pa bi dobil takov trebu??ek, ?e ne od piva? Doma pa je nestrop ?akala zboritá Ksantipa, ki mu ni dala miru ne podnevi ne pono?i, in preden je prekorákil Hanibal s svojimi sloni alpske sne?nike ter se se?el v provinci z Napoleonom — — ?
Za uboge.
[uredi]Plesna dvorana.
Vse se lesketa v svetlem siju lu?i; ob okra?enih stenah sedé na mehkih divanih in foteljih plesalke v belih krilih, plesalci v frakih in ?akeljih, mnogo se jih pa ?eta roko v roki po prostorni dvorani.
?Glej jo, glej!? je opozorila Gregorinova Elza svojo prijateljico.
?Kako izrezo ima Irma; da se ni? ne sramuje...?
?Res! — In pa ono krilo! Ali je ne pozna? ve?? Lani je je imela na maskaradi in zamanil nosil, tudi drugo leto ?e bo z njim briljirala, le zapomni si...?
Gospica Irma pa je ponosno stopicala ob strani mladega ?astnika, ki je obo?eval njene o?i, lase, hvalil njeno divno toaleto ter pripovedoval na ves sapo iz ?Flieg. Bl?tter? nau?ene ?ale.
Irma pa mu je dokazovala svojo hvale?nost z glasnim smehom.
Debela gospa kontrolorka se je kratko?asil z mladim po?tnim asistentom, starikava guvernanta pri gra??aku Richterju je bila zaglobljena v sentimentalni pogovor z gospodom Radoslavom Orehkom, ki je spisal pet neobdelanjenih romanov, ter se hudovala nad zlobnimi sedanji pisatelji, ki ne vedo ve? spisati nobenega romana brez propalih ?ensk, brez stra?nega konca.
?In ta Zola!? se je hudovala.
?Ri?e nas, kakor da bi res bile same, same...?
?Zola, Zola — — Mhm, oprostite, gospica, da vas motim,? se je vtaknil v pogovor debeli finan?ni uradnik.
?Zola — Znano ime... Kje sem je ?e sli?al? Aha! To je neki nem?ki dramatik ali nekaj takega, ?e se ne motim.?
?Francoski pisatelj, gospod.?
?Saj res.?
Spoznal je, da ni na pravem mestu ter se odstranil v kadilnico.
Godba je zasvirala val?ek.
Pari so se zazibali v plesu . . .
Po?tni asistent se je potil z debelo kontrolorko, gospod Orehek pa se je sukal z guvernanto.
Tudi rde?i po?tar se je zasukal z gospo Polakovo.
Plesalo je dvajset parov.
?Ah, mama, kako mi je vro?e!? je vzdihnila gospica Mici ter prisedla k materi.
?Zdaj ?e pa morem malo oddahniti, kajti ?etrt ure ne bom plesala...?
?Prosim, gospica.?
In gospica Mici se je v trenutku vrtela v hitrem val?ku.
Plesalo jih je zmiraj manje.
?Gospod in?enir, preve? se mu?ite, preve?,? je ljubeznjivo nagovorila zdravnikova soproga mladega plesalca (imela je ?e neomo?eno h?er).
?Dol?nost, milostiva...?
?Vendar pa bi se ?e morali zdaj nekoliko varovati, kajti vi morate kot aran?er vztrajati do konca.?
?Upam, da bom, milostiva.?
Gospod in?enir se je galantno priklonil.
?Izvrsna misel — ta ples... Vsa ?ast!?
?Oh, le brez laskanja!? se je branil aran?er.
?Oprostite, gospica,? se je v hipu obrnil do guvernante. ?Kaj pa gospod Richter??
?Oh, on bi tako rad pri?el, posebno ko ima ples tako blag namen. Komu se ne usmili razcapani, stradajo?i sentire reve?i! Toda pri?el je brzojavka in moral se je nemudoma odpeljati.?
In sentimentalna guvernanta je dolgo hvalila izbrano dru?bo in ?e bolj dobrodelni ples; drugi? pa ?e naj misel ni pri?la, da se poté in mu?é za ?stradajo?e reve?e?
Ob petjej za rana so odhajali zadnji pari.
Zdravnikova soproga je domov gredé izra?unila, da je izdala za h?erkino toaleto ?ez trideset goldinarjev —
Bilo pa je vendar-le krasno!
In mestna blagajna za uboge je dobila ?isti dobi?ek — sedem goldinarjev...
```txt Iz ?ivljenja. (Slike. Pi?e Vek. Poto?nik.) (Dalje.)
12. Pri pogrebu.
?Requiescat in pace ! . . ?
Ma?nik je po?krópil krsto z blagoslovljeno vodo.
Nesre?na obitelj je zaihtela. Mlada, bleda ?ena plaka glasno, obupno, sin gleda nemo, tu?no pred se; motno njegovo oko pri?a, da bojuje grozne du?ne borbe. Mlada h?erka si je zakrila obraz ter za?ela glasno plakati.
?Molimo za du?o pokojnikovo !?
Nerazlo?no mrmranje — —
?Glej jo, kako afektirano joka — —?, je opomnila neka gospa svojej sosedi. ?Ko bi jej le mogla verjeti, da ji pride ta jok iz srca ! Tako mlada, pa bi ?alovala. Saj ?e jó dovolj drugih !?
?No, formalnost, samo formalnost.?
?Vi?, tudi glavar je poslal venec.?
?Katerega ??
?Tam le. — — Svileni trak ima.?
?Toda ta ne nehala z jokom... Skoraj bi verjela, da jo iskreno boli.?
?Ko se je obrnila, zverej izrazila svoje so?utje, je jela jokati, da se mi je revica smilila.?
Zasli?alo se je bobnenje prsti ob krsto, glasno, obupno ihtenje.
?Ah saj se bo utola?ila... ?ez pol leta pa bo ?e stala pred oltarjem.?
?Sre?a, da je ni pustil brez premo?enja.?
In dami sta ?e dolgo govorili; sem od desne strani pa se je sli?ala glasna molitev starih ?eníc...
La?en.
[uredi]Leno, brez ?ivljenja sedi na klopi dijak ter gleda tolpo pred se; ni? ga ne zanima, niti veseli ?etalci, niti zeleni, dehte?i kostanji, cveto?e cvetice, prav ni?...
?elodec se mu kr?i...
?e tretji dan ni po?ivil ni? toplega.
Odprl je knjigo, da bi ?ítal.
Toda ne gre !
Kako tudi ! Kdo naj la?en ?tudira... Danes opoldne je dobil v samostanu kos kruha, za juho je pri?el prepozno — — Kam naj se obrne ? Tako vendar ne more ?iveti? — Instrukcija, v katero se je ponavé? preizvel, je izgubí?, ker je prihajal — preslabo oble?en. — Seveda, kdo bo veroval svojo deco capinu v pouk! Da bi drugo dobil, ni upanja, ker so vse oddane...
Prosil je in prosil povsod, toda v najve?jih hi?ah so ga pomilovalno ali pa tudi osorno odklonili.
In kako te?ko je bilo to? Mlad ?lovek, pa mora bera?iti! Beseda mu je navadno zastala, ko bi moral povedati, kaj ?eli, in s te?avo je odkril svojo pro?njo.
Dobil je obed za tri dni, toda v tednu jih je — sedem.
Zopet je prijel za knjigo ter se silil, da bi bral.
Ne gre!
La?en, la?en — —
Na njegovo du?o je legal nekak mrak.
?Zakaj pa imajo drugi vsega v izobilju! — — Zakaj je ba? on siromak? Zakaj? ?emu ta potrata svilenih oblek? ?emu gre tej oblizani svojati bolje, kakor njemu, zakaj tudi ti ne stradajo?
Kdo je kriv, da mora gladovati? Sam? Ne, ne! Kdo pa? — — Ali je to pravi?no ??
Vzbuljale so se mu grozne, blasfemske misli.
Ura je bila ?est.
Naglo se je vzdignil ter hitel proti samostanu, da bi dobil norembit kak ko??ek kruha.
In dobil je prese?eni kos.
Lice se mu je zjasnilo — — ?elodec je bil za danes vsaj nekoliko potola?en.
Dijaku je izginil ves pesimizem in ni si zmislil, da se bo jutri zopet kr?il gladu.
Blagi gospod.
[uredi]Za vse je svet dovolj bogat In sre?ni vsi bi bili, Ko kruh delil bi z bratom brat S prav sr?nimi ?utili!...
Bila je v mestu.
Obiskala je sina, ki slu?i cesarja. ?e celo leto ga ni videla in ve? ni mogla strpeti, morala je k njemu. Toda deset ur hoda! ... To ni kar si bodi za njo, staro ?enico. Toda kaj ne pretrpi za ljubljenega sina zlato, materino srce! ...
Spremljal jo je pol ure; dalje ni mogel, ker ga je klicala dol?nost nazaj.
Bril je mrzli sever ter ji podil zmrzle sne?inke v vèli, naguban?en obraz.
In ?e pet ur naj leze po neugajeni poti ter si dela tir!
Ko bi le imela kakov krajcar, da bi si kupila ?etrtinko vina ali gorko juho; toda vse je dala sinu. — Saj krvavo potrebuje, ko se mu godi tako slabo! ... Zatjevala mu je, da si je prihranila dovolj za dolgo pot, ?eravno si ni pridr?ala niti nov?i?a.
Materino srce!
Tako te?ko sope — —
Noge se ji izpodtikajo, mo?i jo zapu?-?ajo.
Kaj ko bi si malo odpo?ila?
Usedla se je na hrastov ?tor.
?Oh, tako dobro ji dene! In ?ez kake ?etrt ure bo lahko nadaljevala svojo pot. Sever ji brije v zmrzla lica, udej je trepe?ejo — —?
Polastila se je neka-k?na nezavest, da ni sli?ala veselega zvon?kljanja bli?ajo?ih se sanij.
?No, mamica, ali vas ne zebe?? jo je nagovoril s sanéh sede?i, precej stari gospod.
Vzbudila se je ter za?udeno pogledala.
?Ste-li onemogli??
?Pet ur hoda sem ?e naredila, gospod, pet pa ?e jih imam, to ni malenkost za take stare kosti. In malo po?ivam ...?
?Pa prisedite k meni; tudi jaz se peljem isto pot.?
Starki se je storilo milo in utnila si je solzo hvale?nosti — — —
?Tak, mamica, zdaj pa se zavijte ; saj ste vsa premrzla!...?
V bli?nji gostilni pa ji je kupil neznani gospod gorko juho in ji ponudil kupico vina. Kako jo je to pokrep?alo! Ni mogla najti besed, da bi dobrega gospoda primerno zahvalila.
In med daljno vo?njo mu je na razna vpra?anja vse povedala, kdo je, kje je bila, kako ljubi svojega sina, kaka beda vlada doma itd.
Gospodu je delo dobro, ko je izpoznal, kako blago, ?ute?e in ljube?e srce bije pod to razkavo, naguban?eno odejo.
In ?e ?ez pol leta je bila stara ?enica v gra??ini dobrega gospoda, njen sin pa je vstopil ?ez leto dni pri njem kot ko?ija? v slu?bo...
Bila sta sre?na ...