万里路桥集团收到许平南运营管理处发来的感谢信
| Nekaj spominov iz svetovne vojne John Furar |
| |||||||||
| Poglavja | I II III IV V ? dno |
1
[uredi]Z zanimanjem sem ?ital v Prosveti spise rojakov, biv?ih vojakov v avstrijski armadi, v katerih so opisovali svoje do?ivetja v svetovni vojni. Ni bilo pretiravanja v spisih, ampak je bilo vse bridka resnica. To lahko potrdi vsak, ki se je udele?il svetovne morije in mu je znano trpljenje vojakov v vojnem ?asu.
Dasi nisem vodil zapisnika in sem po toliko letih pozabil datume va?nih dogodkov, imena oseb in raznih mest, bom vsaj posku?al opisati svoje do?ivljaje v svetovni vojni.
Star ?e nisem bil sedemnajst let, ko sem moral zapustiti doma?o hi?o in oditi s trebuhom za kruhom. Izbral sem si bil mesto Trst, kjer sem najti hotel slu?bo. To je bilo v januarju l. 1913 in me je spremil tja rojak zdu?antere Josip Furar in prijatelj Tone Penca. Naj omeni, da sta oba ?e v ve?nem pokoju — eden zaradi ?rne zemlje. Prvega je pokopala bolezen l. 1920, katero se je nalezel v bolnici v Avstriji med Korotani, drugi pa je padel na boji??u v Galiciji, na avstrijsko-ruski fronti.
S pomo?jo prijateljev, ki sem jih imel v Trstu, sem dobil delo v topli?nici ?eleza. Bilo je naporno delo, toda ker je bila pla?a povoljna, sem sklenil, da bom vztrajal, ?eprav je bilo prete?ko za mojo postavo.
Dnevi trdega garanja so minivali in tako je pri?lo l. 1914. moral sem iti ?e v Sarajevo v slu?bo avstrijskega prestolonaslednika in njegove soproge.
K meni je pri?la soproga s pridelanimi delavci, med katerimi je bil eden moj znanec, in mi je sporo?ila, da je vojna neizbe?na. Nekega dne (datum pozabil), smo opazovali v topli?nici Sarajevo in Trst, in ?egar krova sta bili sliki Ferdinanda in njegove soproge. Parni klic in avtomobili so prihiteli, nastalo je vznemirjenje in govorice — vojake so ukrcavali in ?eleznica je za?ela delovati.
Hitro sem se napotil proti mestu, kjer je bila voja?ka postaja. Vsa ?elezni?ka postaja je bila v gibanju, ljudje so hiteli v mesto, mesto se je zavilo v ?rne zastave in ves cestni promet je bil ustavljen.
Drugi dan sem se spet podal na delo v topli?nico. Nevarnost, da bo Avstrija napovedala vojno Srbiji, se je pove?ala. Na 25. julija, ko sem moral biti na delu 18 ur, se je raznesla vest o mobilizaciji. Sporo?ilo so nam, gospodinji, pri katerih smo bili na hrani, in soproge o?enjenih delavcev, ki so jim prinesle kosilo v topli?nico. Povedale so, da so mo?ki ?e morali nabiti letak s pozivom, da se morajo vsi rezervisti do 42. leta javiti na prijavljenem mestu. Nastala velika zme?njava, kajti prisadele so se hitro preoblekli in hiteli domov, da predvijo ?e nekaj ur med svojci.
Naslednji dan so se poslavljali od svojih ljudi, ki so jih spremljali do kolodvora, kjer so ?akali vlak, da jih odpeljejo naprej. Bilo je nekaj pretiravanja, a bilo je ?alostno, kajti vojna je vojna.
Iz topli?nice je bilo veliko ?elezje, ki se je vra?alo z brnatranskim tovorom — o vsem tem bi vam ?e kaj napisal, toda delo nadaljujem v naslednjem tednu, nakar vas sklenim, da zapustim Trst in se odpravim.
Odfila sva na glavno ?elezni?ko postajo, kjer sva zasedla vlak in ta naju je odpeljal do Zidanega mosta. Tu sva morala izstopiti in ?akati na drugi vlak do Kr?kega, ki pa je imel odrinili ?ele naslednji dan.) ?elezni?ki uradnik je nama namre? pojasnil, da vlaki vozijo samo vojake.
Na postaji sva dobila nekega voznika, s katerim sva se dogovorila, da naju popelje do Rade?. Tu sva dobila spet drugega voznika, ki je naju peljal do Kr?kega. Potem sva morala najeti ?e enega, ki naju je pono?i vozil v Kostanjevico in tako sva kon?no sre?no pri?la domov.
Doma sem pomagal pri spravljanju jesenske letine in v?asi spremljal fante, ki so odhajali k vojakom, na kolodvor. Ko so bili pridelki pod streho in so tovari?i pove?ini od?li v armado, je postalo silno dolgo?asno. Z bratrancem sva sklenila, da obi??eva Ljubljano, kar sva tudi storila, toda tu sva ostala samo en dan, toda vseeno nama je bila dana prilika, opazovati trpljenje vojakov, ki jih je bilo polno v mestu. Trpljenje, ki sva ga videla, nama je ?e pove?alo strah pred voja??ino. Ko sva videla, da v Ljubljani ne bova na?la primernega zaslu?ka, sva se odlo?ila, da se vrneva v Trst. Naslednji dan sva ?e odpotovala.
Ko sva se vozila proti Trstu, sva videla ob progi voja?ke stra?e. Bratranec je vrgel nekemu stra?niku nekaj cigarét, in ta jih je z veseljem pobral. Vlak je kmalu prispodnil na glavni tr?a?ki kolodvor, kjer sva izstopila. Tu sva zasedla voz cestne ?eleznice, ki naju je odpeljal proti Skednju. Kmalu sva bila v starem stanovanju, pri gospo?ini Badali?, katere 42-letni mo? je moral v armado, ko je bila razgla?ena mobilizacija. Ostala je v hi?i z majhnimi otroci ter nadalje vodila gospodinjstvo.
Naslednji dan sva se oglasila v topli?nici, kjer sva sre?ala delovodjo in je nama rekel: ?Naj gresta v pisarno, kar sva storila in oba sva dobila staro delo. Nekateri, ki so prej delali v topli?nici, so pri?li na dopust in pri?li ponovno poiskat staro slu?bo.
Meseca februarja je pri?lo vpo... ...da morajo vsi fantje letnika 1896 na nabor. Prer tednov pozneje sva bila z bratrancem ?e naborna in oba sva bila potrjena.
Dobila sva listine, v katerih je bilo re?eno, naj se 15. aprila javiva pri voja?kem poveljni?tvu v Ljubljani, bratranec pri 27. pe?polku, jaz pa pri sedemnajstem. Da pre?iviva zadnja dva tedna med svojimi ljudmi, sva 30. marca pustila delo in se podala domov. Na tr?a?kem kolodvoru sva pokazala omenjene listine in tako sva dobila brezpla?no vo?njo na vlaku do Novega mesta.
Domov sva sre?no pri?la in se sestala s tovari?i, ki so bili tudi potrjeni. Tista dva tedna sta hitro minila in pri?el je dan odhoda. Posloviti se je bilo treba od svojejev in oditi v Orehovec, kjer smo zasedli voz in se odpeljali v Kr?ko in od tu dalje proti Vidmu na postajo. V Vidmu smo se ustavili v neki gostilni, moj brat pa je z listinami, ki sva jih imela z bratrancem, izposloval za naju brezpla?no vo?njo do Ljubljane. Kmalu potem je pridrdral vlak od Bre?ic, na katerega smo stopili in odpeljal nas je do Zidanega mosta. Tu je bilo treba izstopiti in ?akati drugega vlaka, ki je imel priti ?ele proti ve?eru. ?elezni?ki uradnik nam je pojasnil, da lahko zasedemo brzovlak, ki bo kmalu tukaj, toda dopla?ati moramo vozovino. Odlo?ili smo se za brzovlak, ker nismo hoteli ?akati. Pri nabavi posebnih voznih listkov je mojemu bratrancu dobro izpadlo, toda na moji listini so opazili, da sem ?e imel brezpla?no vo?njo, in zahtevali so polno pla?ilo za nadaljnjo vo?njo. Moral sem se ukloniti, ?e sem se hotel vrniti naprej s tovari?i.
V Ljubljano smo prispeli zve?er. Na kolodvoru smo opazili vojake pod?astnike, ki so pre?li na nas, da nas od?enejo v voja?nico. Ko smo izstopili, so pri?li v spremstvu name??eni vojaki in nas odvedli na voja?nico, kjer smo se dvakrat v dveh skupinah. Tu so nas razvrstili, rumeni, rde?i in modri voja?ki jopi?i. Ko je bila vsa stvar urejena, smo v spremstvu podstnikov odkorakali proti voja?nicam. Vodja na?ega oddelka je bil ?ejem in nam je dovolil, da se ustavimo v neki gostilni. Dali smo mu pivo, katerega se je nadejal dobiti na ra?un rekrutov. Ker pri eni mizi ni bilo dovolj prostora, sva s tovari?em sedla za drugo, kjer mi je povedal, da si rad obiska! teto, ki jo ima v Ljubljani. Z veliko te?avo sva prevarila voja?kega stra?arja, da nas je pustil v gostilno, nakar sva ?la s tovari?em v mesto, da najdeva njegove teto. Kmalu sva jo na?la in po kratkem razgovoru sva se spet vrnila v gostilno.
Ko sva se nekoliko okrep?ala, sva se spomnila, da se je treba oglasiti v voja?nici. Trije so kmalu pri?li in odvedli so naju v pisarno in potem v oddelek sobo. Naslednji dan sva morala iti na ve?erjo in tako za?ela u?ivati ?sladkosti? voja?kega ?ivljenja. Par dni so nas mu?ili kar v civilnih oblekah, potem pa so nam dali zama?ene uniforme. Hrana je bila zelo slaba, vrh tega pa so nam delili kazni za vsak majhen prestopek.
V Ljubljani smo se ve?bali mesec dni, nakar je pri?el ukaz za odhod. Odkorakali smo na ?elezni?ko postajo, kjer so nas pognali v ?ivinske vagone. Vlak je kmalu odrinil z Zidanem mosta in dalje po tja Stajerska do Ptuja, kjer se je ustavil. Prva stotnija, katera sem bil dodeljen, je odkorakala skozi mesto in hrib?ek, kjer je bil pod zapu??en grad. V tem gradu smo si potem uredili stanovanja. Ostale stotnije so bile raztresene po vsem mestu.
Odtod smo dnevno hodili ?ez dravski most na planjavo, ki nam je slu?ila za ve?bali??e. Nekega dne so pri?li k nam novi rekruti, ?e precej pretrli mo?je. Razumel se, da so bile njih ?ene pri dru?inah, ki so jih pustili doma, in v ve?banju jim zato ni ?lo dobro. Pod?astniki, ki so jih ve?bali, pa niso poznali so?utja in so rekrute psovali in ?merjali.
II
[uredi]Po dveh tednih ve?banja v tem kraju se je bilo treba spet pripraviti na odhod. Natpali so nas v ?ivinske vagone, katerih smo se ?e nekoliko privadili, in vlak je odpeljal nam neznano kam. Na neki postaji, kjer smo se ustavili, smo opazili skupino primorskih beguncev. Pove?ini so bile ?enske in otroci, ki so nam s solzami v o?eh povedali, da so morali zapustiti svoje domove. Takoj smo vedeli, da se pripravlja nekaj novega, da je vojna z Italijo blizu.
Vlak se je zopet premaknil in proti ve?eru je zasedel v nekem mestu na Gornjem ?tajerskem, kjer smo izstopili. Odkorakali smo stanovanja in takrat smo opazili, da smo dodeljeni k poljskemu pe?polku. Tu so nas ?e ?akale nove obleke, ki katerih se potem nismo mogli iznebiti. S Poljaki smo dobo izhajali in slovenske pesmi so smo jih prepevali, so se jim zelo dopadle.
Pri tem polku so za?eli sestavljati enajsto odhodno stotnijo in jaz sem bil v?ei, ker me niso vtaknili v to stotnijo. Kot v drugih krajih, tako smo morali tudi tukaj hoditi na par kilometrov oddaljeno ve?bali??e. Ko smo se utrujeni vra?ali z ve?bali??a v biv?o tovarno usnja, katero so spremenili v voja?nico, nas je navadno spremljala voja?ka godba.
Nek? dan, ko so nas preganjali po ve?bali??u, je pri?el poziv za skupen nastop, nakar nam je stotnik sporo?il, da je Italija napovedala vojno Avstriji. To namre? smo morali sprejeti z navdu?enjem. Kmalu potem je pri?el ?as odhoda enajste stotnije. Vzeli smo slovo od prijateljskih tovari?ev, ki so odkorakali z glasbo na ?elu na kolodvor, kjer se ?e ?akal vlak, da jih odpelje v klavnico.
Par dni pozneje smo se morali tudi mi odpraviti proti fronti. Nagnali so nas v ?ivinske vagone in vlak je odpeljal proti Ogrski. Dolgo smo se vozili po lepi ravnini in kon?no dospeli v Budimpe?to. Mislili smo, da je mesto na?e prihodnje bivali??e, a kmalu sem spoznal, da sem se motil. V Budimpe?ti smo ostali le nekaj ?as, zakajker je lokomotiva spet zakajikala in nas povlekla s sanmi prostimi vagoni. Vlak se je ustavil v kraju, kjer smo izstopili. Nastanili so nas v kr?mah hi?ah in ve?inoma v mo?virnatem polju in ?e potovali dalje.
Nekega dne so pri?eli sestavljati dvanajsto odhodno stotnijo, v kateri sem bil tudi jaz. Dobili smo novega stotnika po imenu Klimek, ki je bil pravi surovec. Vedno je vpil nad nami in nas mu?il na ve?bali??u. Tu smo se u?ili napadanja in rabili tako zvane slepe naboje, papirnate krogle. Neki vojak je izrabil priliko in izstrelil pravo kroglo, ki je zabren?ala mimo stotnikovih u?es, nakar je ustavil ve?banje. Takoj smo se vrnili v ?velik hlev?, v katerem smo stanovali, in tu so pri?eli preiskovati pu?ke, toda vojak, ki je oddal strel, se k sre?i ni na?el.
Nekaj dni pozneje smo dobili nove uniforme in oro?je, kakor jih vojak potrebuje na boji??u. Pri?eli smo se u?iti streljanja z ostrimi naboji iz pu?k, ki so bile postavljene na ve?bali??e. Kmalu smo se morali seliti v drugo mesto, kjer je bil kraj za topove in juna, kjer so bile hleve in polja. Streljanje se je ?e nadaljevalo. Naslednji dan pa smo odkorakali proti 40 km oddaljenemu hribu, kjer smo se potem ve?bali v streljanju.
Proti koncu meseca julija je pri?lo povelje, da odrinemo v Galicijo. Z godbo na ?elu smo odkorakali na postajo, kjer smo zasedli vlak in se odpeljali. Na vo?nji se je opazilo slede vojne ?ez proko karpatskega gorovja smo opazili sledove vojne. Mostovi so bili po ve?ini razdrti in na hitro popravljeni, kar se v naglici pozna, ko je mogel vlak po polje naprej.
V Lvov, kamor smo dospeli, je bilo deloma v razvalinah in ?elezni?ka postaja uni?ena. Skozi vojsko in ob cesti smo opazovali ob robovih kri?e, znake, da so tamle umrli vojaki. Kon?no smo se ustavili na neki postaji, katerega imena sem pozabil, in tam nas raztresli na razna postajali??a in planjave, kjer smo postavili ?atore.
Bilo je v za?etku avgusta. V teh krajih je ?e bilo zati?je, a ker so nas kar zobe jezili, smo...
Naslednjega dne smo dobili nekaj kave, nakar se je bilo treba spet pripraviti na odhod. Hodili smo ves dan in se kon?no ustavili na neki ravnini, kjer smo spet postavili ?otore. Tu smo ostali dva tedna in vsak dan je bilo treba hoditi na ve?bali??e in potem se je bilo treba odpraviti na pot. Nasproti je pri?la voja?ka godba ter nas potem spremljala na kraj, kjer je bil dvanajsti pehotni polk. Tam smo na?li tovari?e od enajste stotnije, bledi in izmu?eni od neprestanega trpljenja. Povedali so nam, da je tovari?a Barseta, ki je bil doma iz Razdrtega, ubila ruska krogla.
Da nadomestimo mrtve, ranjene in ujete, so nas poslali k raznim stotnijam. Nekateri smo bili tega veseli, ker smo se s tem iznebili brutalnega stotnika Klimeka. Tovari?i so pripovedovali, da bi bil na? bodo?i poklic itak kaj ?alosten. Moje je bilo stanovanje urejeno, soba ?ista in dobil sem ruski bojni kri?.
Nekega dne smo pri?li ponovno k Rusji, ki ne okoli raztre?ili vojaki z raketami, a mi smo ?li naprej, ne ozirajo? se na streljanje. Proti jutru smo pri?li do enega hrib?ka, kjer smo po?ivali do popoldne. Tu smo dobili nakar smo se spet pripravili na pot.
V de?evju smo hodili po blatnih cestah z malimi presledki dva dni, potem pa smo se ustavili v neki vasi, kjer smo postavili ?otore. Radi de?evnega vremena nas niso preve? mu?ili z ve?banjem, toda kmalu smo morali spet odkorakati naprej po blatnih cestah. To korakanje je ?rpalo na?e mo?i in marsikdo je omagal na poti. Take so polivali z mrzlo vodo in jih tako spravili spet k zavesti. Videl sem brutalnega ?astnika, ki je na tleh le?e?ega vojaka pretepal z palico in ?ele, ko je videl, da ga udarci ne bodo spravili k zavesti, je poklical sanitejce.
Okrog polno?i smo pri?li do neke vasi, kjer smo se ustavili. Od onemoglosti sem se kar zgrudil na trati, ko so kuharji klicali, naj gremo po kavo. Bil sem je zelo potreben, toda vstati nisem mogel. Tovari? je nato vzel tudi mojo posodo in mi kmalu prinesel kavo, obenem pa mi je povedal, da je veliko ?tevilo drugih vojakov omagalo.
S tovari?em sva spila kavo in zaspala. Zjutraj, ko sva se zbudila, sva bila vsa mokra od no?ne rose. Takrat sva tudi opazila, da je precej tovari?ev ostalo zadaj in so sedaj prihajali za nami. Med potjo so obe?ali, pla?ilo za trpljenje, ki so ga prestali, pa je bila kazen. Oficirji so jih namre? ukazali privezati k drevesom kot razbojnike. Vsak si lahko misli, kako smo se po?utili, ko smo videli izmu?ene tovari?e viseti ob drevesih, toda ?astniki se niso brigali za njih trpljenje.
Tu smo ostali dva dni in hodili na vaje. O polno?i naslednji dan smo spet odkorakali naprej in zjutraj smo dospeli do topni?kega oddelka, ki je neprenehoma sipal granate in ?rapnele na rusko bojno ?rto. Slutili smo, da se pred nami vri vro?a bitka in kmalu se je pokazalo, da se nismo motili.
Tu smo zasedli jarke in se razvrstili v bojno ?rto. Proti ve?eru smo ?e opazili ranjence, ki so prihajali v na?o bli?ino. Lahko ranjeni so hodili, te?ko ranjene pa so nosili, kar nam je strah ?e pove?alo. Videl sem vojaka z odbito nogo pod kolenom, ki se je opiral na dve pu?ki in se po?asi pomikal v ozadje. Na? ?etovodja mu je pomagal ?ez ograjo iz bode?e ?ice, nakar je pohabljenec sam nadaljeval te?ko pot.
Ko se je zmra?ilo, smo odrinili naprej in ?ez nekaj ?asa smo pri?li v strelske jarke. Ker je bila tema, nismo dosti videli, pa da smo sli?ali vpitje ranjencev. Od tu so na?i zapodili Ruse in mi smo jim morali zdaj slediti. Hodili smo naprej do neke planjave in dalje v dolino, iz te pa zopet v breg. Dospeli smo na neko z ovsorn posejano njivo in takrat so za?vi?gale ruske krogle okrog na?ih u?es. Hitra smo se vrgli na zemljo, nakar je streljanje ponehalo. Mislili smo, da se bomo nekoliko odpo?ili, toda pri?lo je povelje, da je treba nadaljevati pot.
Hodili smo ?ez planjave in gozdove do drugega ve?era. Ustavili smo se v neki vasi, kjer smo dobili nekaj ?aja in kruha. V temi smo pri?li na neki vrt, kjer smo opazili jablane, oblo?ene s ?e zelenim sadjem. Radi bi bili planili na jabolka, toda pri?el je ukaz, da se jih ne sme nih?e dotakniti.
Od tu smo odkorakali na neki hrib, kjer smo bili ves no? zaposleni s kopanjem strelskih jarkov. Sli?ali smo regl?anje strojnic in slutili smo, da nas Rusi pri?akujejo.
Ko se je zdanilo, smo se spet pripravili na pot. Opoldne smo dospeli v neko vas, kjer so nam kuharji pripravili kosilo, toda preden smo ga dobili, je pri?el ukaz za odhod. Pri?li smo na ve?jo ravnino, kjer so nas zapazili Rusi in pri?eli pozdravljati z granatami in ?rapneli. Umakniti smo se morali do neke ceste in nadaljevati pot po obcestnem jarku ob potoku, katerega smo morali prekora?iti. Ko smo bili ?e na drugi strani, nam je ?etovodja ukazal, da moramo dose?i strelski jarek v bli?ini.
In smo tako le?ali v vrsti, je ?etovodja povzel prvega in to krohot odvalil kakih petdeset korakov, nakar je padel k tlom. Kmalu je pri?la vrsta name — planil sem in tekel v to?i krogel po planjavi in kon?no sem pri?el do strelskega jarka, ki pa je bil ?e poln. Ker mi drugega ni kazalo, sem se vrgel na zemljo in pri?el kopati skrivali??e; delo mi je ?lo hitro izpod rok, ?eprav sem le?al na zemlji.
Kmalu sem izgrebel dovolj globoko luknjo, da sem bil na varnem. Mu?il me je glad in zato sem se odlo?il, da izpraznim konvo konzerviranega mesa. Konzerve smo imeli ve? s seboj, a se jih ni smel nih?e dotakniti brez dovoljenja. Konvo in no?, da jo odprem, sem imel ?e v rokah, toda to je prepre?il trobenta?, ki je naznanil naskok. Hitro sem potisnil konvo nazaj in ?e smo tekli v to?i krogel po nekem mo?virju proti Rusom. Ker so bili ti v strelskem jarku, mi pa na planjavi, so krogle dobro kosile v na?ih vrstah. Vrgel sem se na zemljo in hitro nakopal prsti, da smo se nekoliko zavarovali. Videl sem ?e mnogo na?ih vojakov, ki so se te?ko ranjeni zvijali v bole?inah. Krogla je prihr?ala tudi v moj kupe?ek prsti in ga razpr?ila. Hitro sem odlo?il pu?ko in pri?el spet kopati, da se zavarujem, a trenutek pozneje sem ?e za?util bole?ino v hrbtu. Odpel sem suknjo in iztrgal kri, nakar sem vrgel pro? ?e druge stvari in zbe?al nazaj v strelski jarek. Tam sem ugotovil, da sem le lahko ranjen. V jarku je bilo ?e ve?je ?tevilo ranjencev in eden izmed njih je ?il obvezal rano.
Ko se je stemnilo, so pri?li sanitejci in odvedli ranjence v ozadje. Nagovarjali so tudi mene, naj se umaknem, toda bil sem iz?rpan in se nisem mogel odlo?iti in tako sem ostal v jarku. Predno se je zdanilo, sem prosil nekega vojaka, ki je pri?el mimo, naj mi vr?e stvari, ki sem jih pustil spredaj, v jarek, kar je tudi storil. Mislil sem, da bom dobil ?e nekaj konv konzerv — a sem se motil. Nahrbtnik, ki je bil privezan k suknji, katero mi je vojak vrgel v jarek, je bil prazen.
Ko se je zdanilo, so pri?eli Rusi spet mo?no streljati. Iz jarka nisem smel prikazati in tako sem tam le?al do ve?era. Ko je bila tema, so pri?li sanitejci z nosili, na katera so nalo?ili te?ko ranjene. Jaz sem pa ?akal, dokler za njimi ni ?el prvi zasilne voz v bolni?nice.
III
[uredi]Pot je bila dolga in naporna, kon?no pa smo prispeli na cilj, kjer sem na?el nekaj svojih tovari?ev. Zdravnik je pregledal rane in nas poslal naprej. Zasedli smo vozove in se peljali do druge voja?ke bolni?nice, kjer nas je zdravnik spet pregledal. Dobili smo nekaj kave in povedali so nam, da bomo morali nekaj ?asa ?akati, potem pa bomo nadaljevali pot.
Tu je bilo vsepolno ranjencev in veliki kupi voja?ke opreme, katero so odvezli te?ko ranjeni. Pri nekem kupu sem se usedel in izvlekel iz njega konzervo, v kateri sem na?el stru?no klobaso. Hitro sem jo skril pod suknjo in se vrnil k tovari?em. Vem ?e, da smo si komas razdelili. Jésem del – komaj sem ga spravil, kjer sem ga dobil.
Nato smo spet zasedli vozove in se odpeljali na neke ?elezni?ke postaje, kamor smo pri?li pono?i. Vsega okrog nas je bilo hrupno. Hitra nismo smeli zasedati mest, ker so bile vse zasedene. Vseeno smo odrinili naprej in se peljali preko Karpatov v Ogrsko. Tu nas je vlak zaustavil ob polno ko?aro vasi in za?ela se je nova pot.
Zavili smo v tanko dolino, ustavili hitro na znak odhoda, so je izpraznili. Vlak se je pri?el pomikati, ?enska pa se je jokala pri prazni ko?ari.
Na vlaku smo potem dobili nekaj ?ivil, veliko premalo za izstradane ranjence. Ob progi smo opazovali s sadjem oblo?ena drevesa, da so se nam kar sline cedile. Sadje smo po?irali kar iz daljave, ker nismo mogli blizu njega.
Kmalu smo dospeli v neko mesto, kjer smo iztopili. Obstopili so nas Mad?ari in nas odpeljali v bolni?nice. Tu so nas najprej o?istili u?i, katerih smo se navzeli na fronti, in preoblekli. Takoj smo se po?utili bolje, ?eprav smo bili la?ni. Prva dva dneva smo skoraj nepretrgoma spali v ?istih posteljah. Tu me je obiskal tudi mad?arski duhoven, ki je z menim razumela v nem?kem. Smejal se mi je in s prstom pokazal pod nos, kakor je hotel re?i, da sem pravi slovenski vojak, ko ?e brk nimam.
Rana se je dobro zacelila in po dveh tednih so me odslovili iz bolni?nice. Bil sem spet skupaj v dru?bi dveh Poljakov. Zopet smo dospeli v Kabi, od koder smo pred sedmimi tedni od?li z dvanajsto odhodno stotnijo proti fronti. Po znani poti smo odkorakali do voja?ke kasarne, kjer so pregledali na?e listine in nas potem poslali v eno uro oddaljeno mesto Tetelen. Ker smo bili izstradani in utrujeni, smo dospeli v mesto po treh urah po?asne hoje.
Tu smo dobili stanovanje pri kmetih. Kar nas je bilo Slovencev v tem mestu, smo se dogovorili, da bomo vpra?ali, naj nas dodelijo k doma?emu polku. Odlo?ili smo se tudi, da vpra?amo za dopust. Poveljnik nam je dovolil, toda naslednji dan, ko bi imeli dobiti potrebne listine, je bila smola. Pri?lo je nenadoma povelje, da se moramo vsi Slovenci zbrati v dvanajsti stotniji in tako je ?el dopust rakom ?vi?gat.
Ko smo pri?li k stotniji, smo tam na?li slovenskega ?etovodjo in dva desetnika, ki sta pri?la od 27. pehotnega polka. Potem so vse Slovence dodelili k petnajsti stotniji oziroma bataljonu, nakar so nas poslali v barake ob ?elezni?ki postaji. ?e precej prileten ?etovodja je medtem zbolel in poslali so ga v bolni?nico, nakar je desetnik prevzel njegovo mesto.
Nekaj dni pozneje smo dobili nove uniforme in drugo opremo in spet se je bilo treba pripraviti na odhod. Na 1. novembra smo bili ?e na vlaku, ki nas je vozil nazaj v Galicijo. Na? bataljon so tvorili vojaki raznih narodnosti in vsaka narodnost je imela svojo zastavo, tako tudi Slovenci. Na neki postaji, kjer se je vlak ustavil, je poveljnik bataljona pregledal vagone. Rekel ni ni?, toda pozneje je pozval vodjo na?ega oddelka in mu ukazal, naj odstrani slovensko zastavo, ?e?, da so srbske. Na? ?etovodja se je zgra?al, toda pomagal ni ni?. Bolelo je, ker je vedel, da se morajo slovenski vojaki boriti v avstrijski armadi, ki na?ega naroda ne priznava.
Po nekaj dneh vo?nje smo bili spet v Galiciji. Vlak se je ustavil v neki dolini, kjer so nam pokazali velikansko voja?ko pokopali??e. Tam so bili zakopani vojaki, ki so padli v bitkah z Rusi. Na?a bojazen pred fronto se je pove?ala. Zopet smo zasedli vlak in se odpeljali dalje. Ustavili smo se v nekem mestu, kjer smo preno?ili. Naslednji dan smo spili kavo in odkorakali naprej. Hodili smo ves dan in proti ve?eru dospeli v neko vas, kjer se je bilo treba spet ve?bati.
Nekega ve?era smo zunaj na polju postavili ?otore, v katerih smo napravili le?i??a. Pono?i je pri?elo de?evati, proti jutru pa se je de? spremenil v sneg in mraz. Ob ?tirih zjutraj so nas alarmirali za naskok na nami?ljenega sovra?nika. Sli?ne no?ne vaje so se potem ponavljale. Tu smo morali tudi kopati strelske jarke.
V tem kraju smo ve?krat opazovali ?alostne prizore. Videli smo civilno prebivalstvo, ki se je moralo v hudi zimi umakniti in zapustiti svoje domove: Bile so matere z otroci in priletni mo?je. Ti so gonili pred seboj govejo ?ivino, ki so jo re?ili, predno so sovra?nikove krogle udrle njih domi?ije.
Spet smo morali na pot, ki nas je pripeljala v neko vas. Na? oddelek se je ustavil pred neko hi?o, v kateri so bila vrata zaklenjena. Gospodinja nam je hotela prepre?iti vstop, a se je ustra?ila gro?nje, da bomo rabili silo. Zve?er je skuhala nekaj krompirja za nas, zato smo nekateri od?li na podstre?je, kjer smo opazili prekajeno meso. Za nami je kmalu pri?la gospodinja, ki je meso hitro pobrala in odnesla v drugo shrambo. Moj tovari? jo je pri tem opazoval in pono?i je ?elel v shrambo ter ukradel kos slanine. Zjutraj, ko smo se pripravljali na odhod, je gospodinja opazila tatvino, nakar je za?ela silno vpiti. Da ?ensko potola?i, je za?el ?etovodja ponovno preiskovati, toda na?el ni ni?esar, ker namerno ni hotel odkriti tatvine.
Treba je bilo spet nadaljevati pot. Dospeli smo do vasi, kjer se je nahajal poljski pehotni polk. Tu so nas dodelili k stotnijam, kar ni ugajalo na?emu ?etovodju. ?el je pred polkovnika in razlo?il, kdo smo in da ho?ejo Slovenci zbrani v svoji ?etovodiji. Odpustil je, da to ugodi na? ?elji pozneje in res je dr?al besedo, toda nekaj Slovencev je vseeno ostalo pri Poljakih.
Za vodjo na?e stotnije smo dobili nadporo?nika Klime?a, ki je bil dobra du?a. Da li je bil sorodnik stotnika Klime?a, ki je brutalno postopál z vojaki, mi ni znano. Nadporo?nik je bil ?eh in bil nam je naklonjen. Vedno nas je nagovarjal k prepevanju na?ih pesmi in nas dr?al v dobrem razpolo?enju. Pravil nam je sme?nice in vsi smo ga radi poslu?ali. U?il nas je tudi petja, in ko smo bili nekoliko izve?bani, nas je peljal pod okno polkovnikove sobe, kjer smo zapeli par pesmi in polkovnikov sluga nas je nagradil s par steklenicami ruma.
Bila je huda zima, a smo morali vseeno vsak dan hoditi na ve?bali??e, kjer smo se urili v streljanju. Neki dan je bil zaradi oficirske nepremi?ljenosti ubit vojak in ve? drugih je bilo ranjenih. Ve?banje v hudi zimi nam je ?rpalo mo?i in to trpljenje se je vleklo do sredi marca, dokler ni spet pri?el ukaz za odhod.
Mislili smo, da nas bodo poslali na italijansko fronto, ampak gotovi nismo bili, kam nas bodo zvlekli. Na ?elezni?ki postaji so pred nami zasedli vlak stotnije nekega polka, a smo imeli smolo. Par kilometrov od postaje se je namre? lokomotiva zvarila v sneg in obstala. Vzelo je dva dni, da smo jo izkopali in spravili v red.
Naslednje jutro smo mi zasedli drugi vlak in po petdnevni vo?nji smo dospeli v tirolske hribe. Tu nas je doletelo novo trpljenje, ker so nas stalno gonili po strminah.
Ko smo se nekega dne vra?ali z vaj, smo pri?li do mesta Bocen, kjer se je nahajal 27. pe?polk, pri katerem je bil moj bratranec. Sklenil sem, da ga obi??em naslednji dan, na nedeljo, ko sem bil prost. Na ta dan je imel polk nekak?ne ceremonije in bil v nastopu. Ko sem tako korakal mimo voja?tva, sem naenkrat zasli?al glas svojega bratranca, ki me je pozdravljal. Ko so ceremonije minile, sem ga obiskal in oba sva bila vesela snidenja. On mi je pripovedoval, kaj vse je ?e do?ivel na italijanski fronti, jaz pa sem mu orisal trpljenje vojakov na boji??ih v Galiciji. Razgovarjala sva se dolgo ?asa in se kon?no poslovila drug od drugega.
IV
[uredi]Visoke tirolske hribe je ?e vedno pokrivala debela plast snega, ko je v dolinah bilo toplo in je trta poganjala brstje. Nekega dne je pri?el ukaz, da moramo na vrh visoke gore, kamor smo s te?avami prilezali. Tu smo dobili kratek po?itek, nakar smo ubrali pot po drugi strani nazvad. Pot je bila slaba in tudi je ?e kmalu zmanjkalo, da smo morali po trebuhih plezati naprej, za nami pa se je valilo kamenje. Poro?nik nam je opozoril na nevarnost, zato sem se odstranil od skupine in sam nadaljeval pot po strminah.
?ele v mraku sem se vrnil ves izmu?en v stanovanje, kjer sem opazil, da so se vsi prali nazaj. Tovari?i so mi povedali, da ?no od kraja, kjer sem jih pustil?, krenili spet na hrib in so nato od?li v dolino.
Najvi?ja gora v tisti okolici je Mendel, po kateri smo se morali tudi plaziti. Splezali smo stalno po snegu in prispeli na kraj, ko smo ?e blizu italijanski fronti. Na poti smo opazovali druge voja?ke oddelke, ki so prodirali v isti smeri, iz ?esar smo sklepali, da nas ?akajo hudi boji. Potovanje preko hribov je bilo naporno za izstradane vojake.
Dospeli smo do prvih italijanskih strelskih jarkov, kjer so se nekdaj dni prej vr?ili vro?i spopadi. Italijani so se morali umakniti v naglici in so tu pustili mnogo oro?ja in bojnega materiala. Granate so le?ale kar na cestah in bili smo vedno v nevarnosti.
Neke no?i, ko smo se z nekega hriba po?asi pomikali proti dolini, smo opazili Italijani in nas za?eli pozdravljati s kroglami, ki pa niso napravile posebne ?kode, ker so ?le v sneg. V dolini pa smo naleteli na njihov most, potem pa smo zopet prodirali proti sovra?niku. Italijani so morali zopet ube?ati z nekim hribom, toda ne predno nas niso opazili. Pri tem so uporabili nad nami italijansko letalo, ki je kro?ilo nad nami in trosilo granate, katere so trosile smrt in trpljenje. Krogla je zadela mojega tovari?a v kri?, da je ranjen oble?al in kmalu izginilo.
Kmalu potem so pri?ele frcati italijanske granate in ?rapneli nad na?imi glavami, a nam niso mogle do ?ivega, ker nas je varoval hrib. Tu so nam ?astniki povedali, da bomo naslednjega dne nasko?ili Italijane, da jih po?enejo z njihovih pozicij. Tisti no?i smo zapustili varna zavetja za hribom in odkorakali naprej, nakar sem sre?al vojaka, ki da se napil vode, toda ?astnik nas je napodil.
Okrog polno?i smo pri?li vzno?ja nekega hriba, kjer so nas postavili v bojno ?rto. Opoldne, ko smo nekaj malega zau?ili in se nekoliko okrep?ali, je pri?lo povelja za napad. Pri?eli smo streljati in po?asi pomikati proti italijanskim jarkom. Med nami in Italijani je bilo zmrznjeno in zaradi tega nismo mogli ugotoviti razdalje. Italijani so streljali tako, da smo se morali zru?iti, da nas bodo la?je pokosili. V razdalji dvajsetih korakov so nas zadeli granati.
Kmalu se je za?ela se je vse bolj me?ati, tako da nismo ve? vedeli, kdo strelja in s katere strani. Bila je grozna zmeda, v kateri so le?ala trupla, kri, kriki ranjencev in streljanje, velike izgube na obeh straneh, so se morali Italijani umakniti.
Ko sem z drugimi vred presko?il italijanski strelski jarek, se je zraven mene zgrudil ranjeni desetnik poljske narodnosti. Sko?il sem k njemu, da ga obve?em, medtem pa je pri?el ?astnik, ki mi je nastavil revolver pod nos in zavpil ?Naprej!? Hitro sem mu pojasnil, da obvezujem ranjenca, nakar se je zadovoljil in od?el.
Ko sem opravil to delo, sem od?el za tovari?i. Dohitel sem jih na vrhu hriba. Bila nas je le ?e pe??ica, kajti ve?ina je bila zapletena v vro?i bitki. Ko smo se pogovarjali o mrtvih in ranjenih tovari?ih, so pri?eli fr?ati krogle na nas iz ozadja. Streljali so na nas avstrijski vojaki, nevede?, da smo mi v ospredju. Umaknili smo se na drugi hrib?ek, kjer smo naenkrat opazili pred nami polno Italijanov. ?astnik je vedel, da ne bomo kos Italijanom, a je vseeno ukazal streljati. Po kratki bitki, ko sem uvidel, da bomo pora?eni, sem zbe?al proti desnemu krilu in se zna?el v sredi med italijanskimi in na?imi ?etami. K sre?i sem zapazil kup kamenja in pred njim izkopano jamo, v katero sem se zaril. Za menoj so pribe?ali nekateri drugi tovari?i in tako smo bili naenkrat v kri?nem ognju. Na?i vojaki so nas obstreljevali, ker so mislili, da smo Italijani in ti tudi, ker so vedeli, da smo Avstrijci. Tovari? se je iz neznanega vzroka vzpel ?ez kamenje in se takoj ranjen zvalil nazaj. Drugi tovari? je hitro dal znamenje s kapo na pu?ki, kar so na?i opazili in nato prenehali s streljanjem.
V bli?ini na?e luknje so padale granate. Ena je eksplodirala tik za na?im skrivali??em, da se je drobno kamenje vsulo na nas. Ker sem se bal, da bodo druge priletela naravnost v na?e skrivali??e, sem se spustil po bregu in dalje v dolino, kjer sem presene?en zapazil skupino italijanskih vojakov. Tudi oni so me opazili in pri?eli kri?ati: ?Sta, sta, sta.? — se podam. Vrgel sem pu?ko pro?, ker sem videl, da me bodo sicer ubili, ?e bi streljal. Tovari? je ?e le?al v luknji in ga niso na?li, nakar so pri?li za menoj in ostali tovari?i, ki so jih Italijani ujeli.
Vse so nas odvedli do bli?nje italijanske posadke, kjer nas je obkro?ila grupa vojakov. Nastala je prava sme?njava, ko se je oficiir napotil z revolverjem v roki proti nam. Sledili so glasni pogovori in prerekanje in ?e danes sem mnenja, da nas je hotel ?astnik postreljati, a so mu to vojaki zabránili.
Po dalj?em debatiranju je ?astnik odbral pet vojakov, ki so nas kot ujetnike odvedli v ozadje. Med potjo smo videli italijanske ?ete, ki so korakale na fronto. Med vojaki so bili dobri in slabi ljudje. Nekateri so kri?ali na nas, da je treba ubiti, drugi pa, da smo reve?i kakor oni in da nas je treba pustiti pri miru. Nalételi smo tudi na dobrega vojaka, ki nam je dal cigaret.
Ko smo ?úspeili v kake tri kilometre oddaljeno dolino, smo se ustavili. Kmalu so nas obkro?ili italijanski vojaki in pri?eli so nas opazovati od nog do glave — nekateri iz sovra?tva, drugi morda iz so?utja. Da so bili med njimi dobri ljudje, sem se prepri?al, ko sem bli?njega vojaka prosil, naj mi prinese vode, kar je tudi storil. Drugi so nam dali kruha in cigaret.
V mraku sta dva karabinjerja nadomestila stra?o ter nas odvedla naprej. Po dalj?i hoji smo dospeli do nekega tovornega avta, na katerega so nas nalo?ili in odpeljali dalje. Med vo?njo sem mnogo premi?ljeval, in ker konca vojne ?e ni bilo videti, sem bil zadovoljen, ker so me Italijani ujeli.
Okrog polno?i se je avto ustavil v nekem mestu, kjer smo morali izstopiti. Odvedli so nas v veliko poslopje, kjer smo preno?ili. Zjutraj, ko sem stopil na dvori??e, sem opazil veliko ?tevilo ujetnikov. Bili so poljske narodnosti in med njimi sem bil jaz edini Slovenec. Pribli?al se mi je italijanski vojak in pri?el povpra?evati po Slovencih.
Ker sem se bal izpra?evanja, sem se mu izogibal, toda Poljaki so me pokazali vojak, ki je iskal Slovence, nakar je stopil k meni in me prijel in priparkal v posebno slovensko zbornico, kjer je bil en sam slovenski. Bojazen me je kmalu minila, ker je bil zelo prijazen napram meni. Dejal je, da sem lahko vesel, ker so me ujeli, kajti v Italiji mi ne bo treba stradati.
Opoldne so nam razdelili obed, ki nam je ?el v tek, ker smo bili la?ni kot volkovi. Po dolgem ?asu smo se spet enkrat do sitega najedli. Kmalu nato so pri?li karabinjerji, ki so nas postavili v vrsto, nakar smo odrinili proti Veroni. Kmalu smo dospeli v mesto, kjer so nas civilisti kar po strani gledali in najbr? se nam bi slabo godilo, ?e ne bi bili mo?no zastra?eni.
Odpeljali so nas potem v trdnjavo Sv. Ana, kjer nas je sprejela druga stra?a. Ta nas je pregledala in potem peljala v kopali??e, kjer smo se po?teno okopali in o?istili u?i. Potem smo oddali novo perilo in odkazali so nam le?i??e, v katerem smo se naslednjo no? dobro naspali.
Drugi dan so nas posamezno klicali v pisarno, kjer so nas natan?no popisali. Ko sem stopil v pisarno, me je pri?el izpra?evati italijanski desetnik v nem??ini. Ko sva bila ?e skoraj pri koncu, me je vpra?al, odkod sem doma. Povedal sem, da sem z Kranjskega, nakar me je debelo pogledal in rekel v sloven??ini: ?Tako, Kranjec si,? ter me odslovil.
V tem kraju je bilo ve? drugih slovenskih ujetnikov, s katerimi sem se kmalu seznanil. Nekaj dni pozneje so pripeljali drugo skupino ujetnikov, med katerimi je bilo precej Slovencev od 27. pe?polka. Vsak dan smo se zbrali na dvori??u, kjer smo se lahko razgovarjali o do?ivetjih na fronti.
V ta kraj so neprenehoma vozili ujetnike, jih o?istili u?i in potem poslali naprej, kajti ni bilo treba narediti prostora drugim. Tudi nas so kmalu poslali z mo?no stra?o v trdnjavo St. Felice. (Okrog Verone je mnogo trdnjav, katere so pred mnogimi leti zgradili Avstrijci.) V trdnjavi St. Felice smo ostali mesec dni. Nekega dne smo opazili v zraku avstrijsko letalo, katerega so kmalu obkro?ila italijanska in pri?ela se je bitka. Pilot avstrijskega letala je bil navihan in se je spustil navpi?no proti zemlji, da prevari Italijane, kar se mu je tudi posre?ilo. Naenkrat se je zasu?al vodoravno in jo popihal nazaj proti Avstriji, kamor mu italijanski letalski niso hoteli slediti.
Ko se nas je tukaj nabralo kakih tiso? ujetnikov, so nam razdelili potrebno obleko in pohi?tvo, nakar smo bili naslednji dan pripravljeni za odhod. Ko smo tako stali v nastopu drugega dne, smo videli Italijane opremiti veliko mno?ico stra?. V ospredje so postavili kolesarje, za njimi je bila ?eta konjenikov in ob straneh so korakali pe?ci — oboro?eni vojaki. Po ?tevilu je bilo stra?e mnogo ve?je od ujetnikov, s katerimi so odkorakali proti mestu je bil pravi cirkus. Ob cestah je stala velika mno?ica civilistov, ki nas je gledala sovra?no in kri?ala ??ivela Italija!? Takrat smo uvideli, da je bila mo?na voja?ka stra?a potrebna, da nas je varovala pred napadi razka?ene mno?ice. Na ?elezni?ki postaji so nas porinili v vagone in odpeljali smo se proti Milanu. Tu so nas nastanili v velikem poslopju, kjer smo prebili no?, naslednje jutro pa smo spet zasedli vlak in se odpeljali dalje.
Po pardnevni vo?nji smo dospeli v mesto Santa Maria Capua pri Neapolju. Tu so nas nagnali na veliko dvori??e, obdano z zidovjem, kjer so bile postavljene lesene barake, v katerih so nas nastanili. V vsaki baraki je bilo prostora za 125 mo?. Dali so nam ?iste postelje, na katerih smo se po dolgem ?asu spet po?teno naspali.
V
[uredi]Slovenci smo se dr?ali skupaj in dobili polovico barake, v drugi polovici pa so se nastanili muslimani iz Bosne, s katerimi smo se dobro razumeli. Ker mohamedanska vera prepoveduje u?ivanje svinjine, so ti prosili italijanske oblastni za ma??o, da bodo z njo zabelili makarone in ri? namesto s spehom, kar so jim tudi ugodili. Dobili so tudi svojega kuharja, da jim je kuhal jedi po njihovem obi?aju. Vsi drugi kuharji so bili tudi ujétniki. Na? kuhar se je hotel neko? po?aliti z muslimanskim kuharjem, a je ?al to naletelo kos ?peha, katerega je hotel vtakniti v kotel, v katerem se je kuhala mohamedanska juha, a ?e se je zabliskal no? v roki muslimskega kuharja. Zapretil je na?emu kuharju, da ga bo zaklal, nakar je to uvidel, da se z muslimani ne more ?aliti.
Medtem so prihajali novi ujetniki in barake, v katerih je bilo prostora za pet tiso? mo?, so bile kmalu napolnjene z avstrijskimi ujetniki. Bili so razli?nih narodnosti in tudi na?a skupina se je pove?ala z novimi pri?leci. Hrana je bila zadovoljiva, in ker nismo imeli nobenega dela, se nam ni slabo godilo, ?eprav smo bili pod strogo voja?ko disciplino.
Ravnati smo se morali po predpisanih pravilih. Zjutraj nas je zbudil italijanski trobenta?, nakar smo morali znositi posteljno opremo na dvori??e, po?istiti barako, potem smo posteljno spet znesli nazaj v barake ter jo zlo?ili po predpisih. Ob 8. uri zjutraj smo dobili kavo, potem pa je bil nastop. Italijanski ?astniki nas kar pre?teli in potem pregledali barake, ?e je vse v redu. Nato smo se lahko kratko?asili z igranjem kart do kosila, ki je bilo opoldne. Potem se je ?tetje ponovilo in nato smo bili spet prosti. Ob 6. zve?er smo dobili ve?erjo, ob 8. smo morali iti po?itku in ob 9. je moralo biti ?e vse tiho.
Tu smo imeli priliko opazovati ognjenik Vezuv, ki je bil oddaljen kakih deset kilometrov od nas, iz katerega so se vedno valili gosti oblaki dima. Prizor, ki nam je nudil, je bil zelo zanimiv.
Neke temne no?i je neki slovenski ujetnik sku?al pobegniti, kar je bilo seveda nesmiselno. Pri?el je do obzidja, kjer ga je prijela italijanska stra?a in odpeljala v zapor. Drugi dan je moral pobrati vse svoje stvari in odvedli so ga nam neznano kam.
Dasi je bila ?e jesen, nas je vseeno mu?ila huda vro?ina. ?e pozno jeseni pri?nè zeleneti od poletnega solnca ogreti hribi. Parkrat so nas pod mo?no voja?ko stra?o peljali na izprehód proti naravi, da bi nas vsaj malo zrak osve?il. Ob takih prilikah smo opazovali v obleki vsakega ujetnika. Skriti so imeli denar in no?e. Nekega ujetnika, pri katerem so na?li nekatere prepovedane stvari, so zaprli.
Denarja nismo smeli imeti, dali so nam pa nekak?ne izkaznice, ki smo jih rabili namesto denarja. Za rezanje kruha smo rabili zbru?ene ?li?ne dr?aje, a jih nismo morali skrivno uporabljati pred italijanskimi stra?niki.
Nekaj dni pred bo?i?em so nas za?eli razdeljevati po narodnosti in nas v manj?ih skupinah po?iljali v razne kraje. V skupini, kateri sem bil dodeljen, je bilo kakih trideset Slovencev. Poslali so nas na ?elezni?ko postajo, od koder smo se odpeljali najprej severu. Po dalji vo?nji smo izstopili v mestu z imenom Avila. Odvedli so nas v veliko poslopje, kjer smo na?li veliko ?tevilo dezerterjev iz avstrijske armade, med njimi tudi veliko Slovencev. Kako hitro se raz?iri, da smo na tem kraju, so nas ?e naslednji dan obiskali zastopniki cesarja, ki pa pri Italijanih niso dosegli nobenega uspeha.
Nekaj dni pozneje so nas ponovno preselili. Moral sem se lo?iti od svojih tovari?ev, ki so me tola?ili, da se bomo morda spet sre?ali. Poslali so me v mesto, kjer so nas nastanili pod zelo mo?no italijansko stra?o. Najbolj divji so bili avstrijski Srbi, ki so nas obkladali z grdimi imeni.
Italijani so se zavedali, da bo pri?lo do konflikta med nami dezerterji, ako ne odredijo potrebnih korakov. Naslednje jutro so nas odvedli na ?elezni?ko postajo, kjer smo zasedli vlak in se odpeljali v mesto Sulmona. Tam smo odkorakali v tri kilometre oddaljeno vas Fonte de Amora. ?e med potjo smo opazili na bli?njem hrib?ku dolge vrste barak, ki so pri?ale, da je tam ujetni?ko kolonija. Ko smo dospeli na cilj, se je pokazalo, da se nismo motili.
V tistih barakah sem se sestal s slovenskimi ujetniki, ki so me od?li pozdravit. Dasi je bilo to veliko ?tevilo barak, so ?e vedno gradili nove, iz ?esar smo sklepali, da ?e to kmalu ne bo konec. Barake so gradili civilni obrtniki in jim pri tem delu tudi ujetniki. Dnevna hrana, ki so jo prejemali ujetniki, je zna?ala 50 centov.
V teh barakah smo prebili zimo. Nekega dne so nas pripeljali pred posebno barako, kjer so nas popisali. Kaj naj bi to pomenilo, nismo takoj uganili, dokler nismo zagledali italijanskih karabinjerjev, ki so ?li proti nam. V sredi so imeli dva ukenjena civilista, vojaka ujetnika, ki sta sku?ala pobegniti, a so ju zasa?ili na ?elezni?ki postaji. V na?i bli?ini so se karabinjerji ustavili in privezali begunca k drogu, vendar sta ?e lahko komodno stala na nogah.
To po?etje je opazoval neki ujetnik, ki je pristopil h karabinjerjem in jim pojasnil, da v Avstriji bolj strogo kaznujejo gre?nike. Vojaka, ki napravi kak prestopek, prive?ejo tako, da mora viseti na rokah. Karabinjeri so bili zadovoljni s pojasnilom. Rekli so, ?e v Avstriji to tako delajo, bomo tudi mi, takrat so privezali begunca po navodilih ujetnika.
Ujetnik, ki je bil odgovoren za mu?enje beguncev, je kmalu prejel zaslu?eno pla?ilo. Na dvori??u, ko se je vra?al v barako, so ga prijele mo?ne pesti in preteple. Morda bi ga bile zibile do smrti, ako ne bi bila prisko?ila italijanska stra?a na pomo? ujetniku in ga re?ila.
Vso zimo smo se pove?ini dolgo?asili v barakah, na pomlad, ko smo se lahko sprehajali po dvori??u, pa je postal polo?aj ?e bolj neznosen, ker smo videli vedno ene in iste vrste ujetnikov in smo bili ?e siti in vsi smo hrepeneli po svobodi. Nekega dne smo izvedeli, da bodo sestavili skupino 30 mo? ter jih poslali na metli?ke opravila: poljska dela. Ker je bil v pisarni uposlen Slovenec, smo bili Slovenci najprej na vrsti, da smo se prostovoljno javili za poljska dela. Vsi smo se prijavili in tako smo skupino tvorili sami Slovenci. Potem so nas ?e popisali, nam dali potrebno obleko in odkorakali smo na ?elezni?ko postajo, kjer smo zasedli vlak in se odpeljali.
Vlak se je ustavil v vasi Carsoli, kjer smo izstopili. Odvedli so nas v neko dvanadstropno poslopje, v katerem smo zasedli tri sobe, ?etrta pa nam je slu?ila za kuhinjo. V peti sobi je bila pisarna, v ?esti pa se je nastanila italijanska stra?a, katero je tvorilo pet oboro?enih mo?, kateri je poveljeval narednik. Kmalu je pri?el k nam neki rejen civilist, ki je dejal, da je odvetnik in da lastuje velik kos zemlje. Med nami je bilo nekaj primorskih Slovencev, ki so razumeli italijan??ino in on nas je bil tega vesel. Bil je zelo priden, ko je pojasnjeval, pri ?em bomo delali zunaj na poljih.
Naslednji dan smo ?e bili na delu, nekateri na polju, drugi v gozdu. Prve dni smo trdo delali in gospodar je bil z nami zadovoljen, pozneje pa smo pri?eli popu??ati, ker je bila pla?a silno nizka. Gospodar je bil jezen, a pomagati si ni mogel, ker smo imeli zaslombo pri voja?ki stra?i, ki se je zavzela za nas.
Pri tem delu so dnevi po?asi minevali in pri?el je ?as ?etve. Kmetje so imeli v tem ?asu dosti dela, toda bilo je pomanjkanje delovnih mo?i in apelirali so na voja?ke oblasti, naj jim preskrbijo ujetnike, da jim bodo pomagali pri ?etvi. To se je tudi zgodilo in oboji, kmetje in mi, smo bili zadovoljni. Dobivali smo dobro hrano in tudi pija?e ni manjkalo.
Ko je bilo delo na polju kon?ano, smo ?li spet delat za tistega odvetnika, ki je imel velik gozd kostanjevega drevja. Dva tedna smo obirali kostanj, ki ga je odvetnik po?iljal na trg in dobil zanj precej denarja. Priganjal nas ni dosti pri tem delu, toda dajal nam je slabo hrano in bili smo nezadovoljni, a pomagati si nismo mogli.
Ko se je pribli?ala zima, je pri?el ukaz, da se bomo vrnili v stare ujetni?ke barake. Tam smo na?li veliko ?tevilo novih ujetnikov in med njimi sem opazil tudi svojega starega tovari?a s fronte. Imela sva si veliko povedati o do?ivetjih na boji??u in v ujetni?tvu. Izvedel sem, da so okrog tiso? ujetnikov poslali na delo v neki nezdav kraj, kjer je bila slaba pitna voda. Med ujetniki so se pojavile nalezljive bolezni in smrt je imela veliko ?etev. Ugotovili so, da je polovica tistih ujetnikov podlegla boleznim.
V teh barakah smo prebili zimo ob slabi hrani in v dolg?asu. Na pomlad so spet pri?eli zbirati skupine ujetnikov poljska dela. Skupina, h kateri sem bil dodeljen, se je z vlakom odpeljala v Rosiano in tam je dobila stanovanje v velikem poslopju. Naslednji dan so pri?eli prihajati kmetje, ki so potrebovali delavce v svojih vinogradih, katerih je bilo vse polno v tisti okolici. Delo v vinogradih ni bilo preve? naporno in tudi kmetje so bili z nami zadovoljni in so skrbeli, da smo imeli dobro postre?bo. Na ?alost smo se morali kmalu lo?iti od tega kraja, kajti pripeljali so druge ujetnike, ki so nas nadomestili, mi pa smo se morali vrniti v barake.
V barakah nas niso dr?ali dolgo, kajti sestavili so skupino 200 mo? in jo poslali proti severu. Po dalj?i vo?nji z vlakom smo dospeli v mesto Bolognina, kjer smo izstopili in so nas odpeljali na polje, kjer smo morali postaviti ?otore. To je bilo l. 1918, ob ?asu, ko so avstrijske ?ete pognale Italijane do reke Piave. Da so se Italijani pripravljali na nadaljnji umik, smo spoznali, ko je pri?el ukaz, da bomo morali kopati strelske jarke. Pri tem delu so nas nadzorovali po navodilih italijanskih ?astnikov ujeti avstrijski pod?astniki, ki so bili veliki surove?i. Ujetniki smo jih sovra?ili bolj ko Italijane, kajti slednji so bili proti nam obzirnej?i. Nekega pod?astnika, ki je stalno ?ikaniral ujetnike, so pono?i pretepli, nakar se je prito?il. Italijani, ki so se hoteli izogniti neprilikam, so mu dali oboro?eno stra?o, potem pa so ga premestili.
Tukaj smo dobivali zelo slabo hrano in delo v poletni vro?ini je bilo naporno. ?tirje Slovenci so se trpljenja naveli?ali in so se hoteli re?iti z begom, ki pa se je ponesre?il. Ujela jih je voja?ka stra?a in prignala nazaj.
Poletje je minilo in nastopila je de?evna jesen. Na?a ?otori??a so bila na mo?virnati zemlji in morali smo gaziti po velikem blatu. Tudi slama, na kateri smo morali le?ati pono?i, je bila vsa mokra in gnila in med nami so se pri?ele ?iriti bolezni. Zdravniki so imeli dosti posla z bolniki in mnoge so morali poslati v bolni?nice.
Pozno v jeseni je pri?lo povelje, da se moramo pripraviti za odhod. Odkorakali smo proti ?elezni?ki postaji, kjer so nas potisnili na vlak in ta nas je odpeljal neznano kam. Vozili smo se en dan in eno no? in izstopili na neki postaji, od koder smo nadaljevali pot pe? do 15 kilometrov oddaljenega mestecca ob jezeru, kjer so nam dolo?ili delo pri popravljanju cest. Razli?na znamenja in dogodki so nas uverili, da se bli?a konec vojne. Kmalu se je pokazalo, da se nismo motili.
Bilo je na 11. novembra, ko nas je italijanski ?astnik pozval v nastop in sporo?il novico, da je vojna kon?ana. Vsi smo se razveselili te novice, kajti upali smo, da se bomo re?ili ujetni?tva, a kmalu smo spoznali, da smo se varali. V tem kraju smo trpeli in stradali nadaljnja dva meseca. Na?emu mu?eni?tvu ?e ni bilo konca.
Nekega dne so nas odpeljali na ?elezni?ko postajo, kjer smo zasedli vlak in se odpeljali. Vlak se je ustavil v bli?ini Verone, kjer smo izstopili in odkorakali v deset kilometrov oddaljeno mesto Zevio. V tej okolici je bilo na tiso?e mul in konj, katere so prignale s fronte. Te ?ivali smo morali krmiti in ?istiti. Gra??inski hlevi v vedonski okolici in drugi prostori so bili namenjeni mulam in konjem. Ujetniki zaposleni do pozne jeseni naslednjega leta, dokler nas niso poslali v staro trdnjavo na hrib?ku ob mestu Veroni. Tu nas je italijanski ?astnik obvestil, da nas bodo kmalu poslali domov.
Novice smo bili zelo veseli, toda na?a ?elja se je izpolnila ?ele proti koncu februarja, ko nam je isti ?astnik sporo?il, da se moramo pripraviti na odhod, nakar smo pri?eli z veliko naglico pospravljati svoje stvari. Ko je bilo vse urejeno, smo odkorakali proti ?elezni?ki postaji. Tam smo zasedli vlak, ki nas je odpeljal do obmorskega mesta Ancona, kjer je na nas ?e ?akal parnik, da nas odpelje v Jugoslavijo.
Iz vseh krajev so prihajale skupine ujetnikov in parnik je bil kmalu natrepán.
Parnik je odrinil iz pristani??a okrog polno?i. Vozili smo se vso no? in v mraku naslednjega dne smo dospeli v Dubrovnik. Parnik se je ustavil kakih sto metrov od obali in po nas so pri?li jugoslovanski vojaki s ?olni, v katerih so nas preva?ali na suho. V Dubrovniku smo preno?ili, drugi dan pa smo se po ozkotirni ?eleznici odpeljali do Bosanskega broda, kjer smo presedli na vlak ?irokotirne ?eleznice, ki je odpeljal proti Zagrebu.
Tam smo zasedli spet drugi vlak in nadaljevali vo?njo proti Kr?kemu. V Vidmu, od koder sem se 15. aprila l. 1915 odpeljal k vojakom, sem se zopet zna?el 3. marca l. 1920 ob zgodnji jutranji uri. Vlak se je tu ustavil, nakar sem izstopil in nadaljeval pot pe? proti Kostanjevici in od tu dalje v svojo rojstno vas. Trpljenja, ki sem ga prestal na fronti in v italijanskem ujetni?tvu, je bilo konec.
Doma so bili zelo veseli mojega prihoda. Imeli smo si dosti povedati o te?avah in trpljenju, ki smo ga prestali v vojnem ?asu. Doma se je v ?asu moje odsotnosti mnogo spremenilo, kajti vojna je povsod pustila ?alostne sledi. Manjkalo jih je mnogo, ki so izgubili ?ivljenje na fronti, drugi pa so pri?li domov pohabljeni in uni?eni. Bratranca, ki je bil isto?asno z menoj poslan v voja?ko slu?bo, sem na?el bolnega. Bolezen, posledica trpljenja na fronti, ga je pokon?ala naslednjo jesen.